Pol leta je že živel kanonik Amandus na loškem gradu in se posebno marljivo trudil za blaginjo svojega strica in škofa. Oskrbnik in pisarji so se tresli pred mladim gospodom in se brezuspešno napenjali, da bi mu prikrili to ali ono. Vsak bor je moral na dan, in računi in knjige, vse se je preiskalo in pregledalo do pičice, tako da je oskrbnik s svojimi pisarji neprestano živel v vicah.