Zopet drugi so nosili v vrečah in pletenicah stvari, o katerih se je vedelo, da bi se za škofovo mizo v dolini dobiti ne mogle. Vsa ta družba se je pomikala molčeč dalje, ker so bili vsi pogledi v škofa obrnjeni, ki se je vestno razgovarjal z loškim oskrbnikom Janezom Krištofom s Hohenburga, stolnim šolarjem in svetnikom brižinskim. Le-ta je hodil peš in razoglav ter vodil škofu konja za uzdo.