»Še v cerkev si ne bom upala ‒« je zajokala Agata ter tiščala roki v obleko, da bi skrila pred mano spomine na ječo. Z Jurijem sta zlezla v sedlo, jaz pa sem vzel povodec v roko. Pri tem nismo govorili ‒ čemu tudi, ko je bilo le pravično, da ni en sam tičal celo pot na konju.