Morda sem se motil, morda sem prav slišal ‒ pri vratih se mi je zdelo, da sem čul smeh njegove milosti. Bil je strupen smeh, a takrat še nisem vedel, da se je za tem smehom skrivalo zlato srce Janeza Frančiška in blagoslovljena dobrotljivost, ki je tičala v vsaki kaplji krvi, ki se je pretakala po njegovem šibkem telescu. Tisti dan sem zapuščal loški grad v zavesti, da nam freysinški škof noče pomagati.