Na veži sem obtičal, ali od očetovega ležišča se ni čula razločna beseda. Pač pa je vnuk Felicijana Trubarja, ki je bil, kar sem sedaj vedel, kaplan luteranske vere ‒ prej so jih menda imenovali »predikante« ‒ veliko in glasno govoril. Med njegove tolažilne besede, katerih pa tudi nisem umel, se je mešalo ječanje očetovo.