Blizu prišedši pa postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane rute majhno, drobno pisemce, katero pa je po njegovem mnenju po vseh nebeških dišavah dišalo.
Ali ko je gospod Janez Igla tisto pisemce prebral in pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje lase in dejal: »Hudiiiča!«