Povestnica minulega življenja mojega Ti je vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem Ti ga pisal še z Višave, bil je kakor ozaljšana in olišpana ladja, v vsem ponosu in z mnogobrojnimi jadri, zapuščajoč luko in nosoč s sabo tolpo veselega ljudstva, katero se je vdalo brezmejnim nadam na srečno potovanje po hudobnem vodovju. Pisal sem Ti, kako nežne vezi so se osnovale med mano in grofico v Soteski, pisal sem Ti o rdečem cvetu, ki zdaj počiva več na srcu mojem, pisal o žarnih njenih pogledih, ki so mi vse obetali!