Nikdar do zdaj se je ni tako živo spominjal kakor ravno danes, ko je morda stal pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni njen obraz, in zdelo se mu je, da mu niti najskritejša črta ni neznana na tem obrazu! Obšla ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je ‒ gotovo v solzah ‒ pritiskala na otroška usta; kakor bi bil še ravno koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti žareli iz njenih oči!