Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd, spregovori grof Anton skoraj šaljivo: »Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo pripoznati mejo, kakor vam jo je ravnokar izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!« »Čemu ne?« odgovori Bogomir lahkodušno.