In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In vrgel sem od sebe morilno orožje in tok solza se mi je udrl iz oči in srce je izjokalo svoje gorje! Na nebu pa so migljale zvezde, in tisti, ki za njimi kraljuje, zrl je tedaj z usmiljenjem na to ubogo stvar, katera je črni noči točila tisočere svoje bridkosti in katera je bila vendar tudi ustvarjena kakor druge vse, da se veseli in radosti svoje bodočnosti.