V duhu je pri »prepadu«, v katerem pada nižavski potok, šumeč čez pečine, naravnost v reko, mirno Grčave tekočo. Tik »prepada« na leseni klopi pa sedi Bogomir Lesovéj in grozno zre in od srda stiska pesti, Časih pa gotovo, brez dvoma gotovo malo zakolne! ‒ A nje ni, prav resnično je ni!