Kakor v sanjah je čul Bogomir dolgo pripovest in razgovor za njo. Neprestano je premišljeval, kaj mu je zdaj početi. Časih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od spomladanskega dneva, ki ima pisano svoje cvetje in sončne svoje žarke.