Prijatelji so pričakovali, da se bode Jurij Ljudevit razbesnil kakor ranjen oroslan. Ali v njihovo strmenje je ostal vsaj na videz miren in skoraj tih je izpregovoril:
»Gospod Sonce!« - in hlastal je po sapi, kakor ne bi imel zraka v pljučih; - »ko bom ležal na smrtni postelji, in če doživim sto let svojega življenja, ne bodem vam tega trenutka odpustil in pozabil!