»Ležali smo torej v Bihačgradu in načeloval nam je vrli in visokorojeni gospod in baron Janković, katerega spominu bodi večna slava (tu izpili so vsi trije kupo vina). Bil je to pravi junak in njegovo največje veselje je bilo, sekati Turčinom glave iznad ram. Oj kolikokrat vihrali smo že ž njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjer koli so se začula kopita naših konj.