Poprej v prvi osupnjenosti premeril je le‐tá dolino na vse štiri vetrove, samo bližnjo svojo okolico puščal je iz pogleda. A ravno tu, tik njegovega konja skoraj, raztezala je na zelenem mahu dolga človeška podoba koščene svoje ude ter z zvitimi očesci blesketala proti knezu, prav kakor lisjak, če ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti smejal ter gonil svoj ‘haha’, četudi je lahko opazil, kako je gospodu na konju kri zaihtela v belo lice.