Posebno glasno se je zasmejal - v kolikor se je sploh smel smejati v cesarjevi družbi - Janez Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu, kako mu dobro de, da je na vse rano jutro smel zasmehovati svojega nevarnega nasprotnika, o katerem je predobro vedel, da rije proti njemu kakor krt pod zemljo.
»Veličestvo,« odgovoril je Lobkovic hladnokrvno, dasi se je srdil, »moji zobje so za sedaj moja edina moč, in radosten sem, da mi še trdo stoje v čeljustih! Pač pa opazujem pri našem vojvodi, da izgublja zobe, da se sumljivo stara in da bode Vašemu Veličestvu skrbeti za sposobnega naslednika!«