Janez sonce pa je škripaje stopal po širokih stopnicah navzdol. Navdajala ga je samo ena misel: da ima še nocoj to noč na Turjak in da mu je prehiteti brezbožnika, kateremu se je morda konj že sedlal, ki naj ga ponese jadrnih nog do strmega gradu. Obupno je premišljal obupno svoje stanje. v katerem mu ni bilo skoraj rešitve!