Ponižno je obtičal pri vratih, pri katerih je bil vstopil. Odložil je široko svojo reto na bližnji stol, sklenil rumene roke kakor v molitev in čakal s povešenimi očmi, da ga kdo nagovori. Kdor se je pečal z zgodovino ljubljanskega kongresa, ve takoj, da ta prikazen, katero smo ravnokar opisali, ne more nihče drug biti nego abé Angelo Inglesie.