V kongresnih časih pa je bil ljubljanski prošt vse časti vreden duhovnik, a bil je tudi nekak ka valir, kateremu so se z radostjo odpirala vrata najboljših hiš. V škofovih hlevih je imel svojega konjiča in, kadar mu je srce poželelo, ga je zasedel ter jahal z njim čez Ljubljansko polje vzlic temu, da je nosil zlato verižico čez prsi in violeten kolar pod vratom. Pa naj bi v današnjih dneh ljubljanski prošt poskusil kaj takega!