Med ljudstvom pa je veljala za priležnico, in to prepričanje ljubljanskega božjega glasu ni hotelo izginiti še dolgo po kongresu ne.
Imela je Ljubljana torej skoraj vsak dan priliko, pasti oči ter brusiti jezike. Za višje stanove, tako imenovano nobleso, je bilo istotako dobro preskrbljeno, še bolje, ker se je poleg tujega plemstva bilo nabralo v Ljubljani precej domačega plemstva.