Bog ju je uslišal: mladenič se je s težavo preril tako daleč, da ga je škof Avguštin jeseni 1820. leta sprejel v semenišče, pa le kot teologa »ausser dem Seminar«. Gospod Vincencij Lukman pa je bil tudi s tem zadovoljen in le eno željo je imel, da bi prav kmalu zapel novo mašo ter postal služabnik svete cerkve. Bil je rdečega lica kot roža na vrtu spomladi.