Že je skoraj vse pozabil. Pri tem pa sta se mu pričela mlada plemiča smiliti; bolj sta se mu smilila nego ženska, katero je bil pravzaprav on, Aleksander Pavlovič ‒ pahnil v nesrečo in pogubo.
»Volkonski,« je izpregovoril, ko sta stopala po temni veži, »kaj misliš, ali ga nisem skoraj malo preveč, tega mladega risa?«