V veliki sobi te graščine je sedel na usnjenem stolu ter čemerno gledal skozi okno na otožni in zapuščeni mestni trg. Takrat radovljiška graščina še ni bila tako razjedena, kakor je danes, a njen gospodar, dasi ga ni bilo šteti med najbogatejše aristokrate v deželi, je imel obilo dohodkov, da je lahko živel kot magnat in čisto brez vsake skrbi. Tedaj je tekla še desetina, in doba, v kateri so se lahkoživno dale zapraviti odvezne obligacije, še ni bila napočila.