Pobere ga, pogleda kvišku, pogleda na prijateljico, a pogleda obeh se ujameta v najlepšem soglasju. Nato pravi Klara sarkastno in ta sarkazem se ne da popisati: »Aber zum Lachen!«16 S tem je dokazano, da je imenitni ta »aber« že tedaj cvetel v slabi nemščini ljubljanskih dam, katere, kakor znano, tudi dandanes brez njega ne morejo izhajati! Kandučeva dostavi: »Aber ja, zum Lachen!«