Ko je bila gospodična odšla v svojo sobo, se oglasi Kandučeva: »Ti si pač srečna, ljuba Eliza, da ti je Bog dal tako lepega otroka!«
»Če je lepa,« odklanja gospa Eliza, dasi je bila o tej lepoti bolj prepričana nego si bodi kdorkoli pod božjim soncem, »ne vem, da je pa pridna in zelo ubogljiva, to bi si pa skoraj upala trditi!« »Lepa in pridna!« pritrdi gospa Janeževa.