Predrznil sem se še celo in sem razložil, da bi se mehko srce preblagorodne gospe (takoj spočetka smo imeli vero, da ni omožena; zvedeli pa smo, da jo je gospod Bog zvezal s krasnim, pobožnim gospodom možem) težko privadilo, če bi morala gledati zabodeno in trepetajočo žival. S prav veliko nespodobnostjo je tu služabnica Agata izpregovorila in trdila, da bi, če bi le mogla, moje srce zabodla na dolgo sulico. »Prav nič bi se mi ne smililo!« je govorila z velikim smehom.