»Na Gori se že ‚ta dolga‘ zvoni, midva pa se še odpravila nisva.«
»Dosti je še časa,« se je kratko odrezala, »pol ure, pa bomo gori.«
Takrat je opazila moje do kolen segajoče nogavice - dolge nogavice je smela v pogorju samo ženska nositi - bingljajoče moje kratke hlačice in moj od zadaj široki deski podobni suknjič, pa se je skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami in se nato začela na tak način smejati, da so ji kar solze lile po licih.