Že ta zrak - spal sem pri odprtem oknu - mi je napolnil pljuča kakor voljno in rahlo laško olje.
Zatisnil sem oči: okrog mene so se sukale zlate monštrance z belo hostijo in spremljali so jih orjaški grozdi, in tako v tako živih bojah, kakor jih je videl zidu vdihniti le samouk, katerega je Poljanski dolini rodil neznatni Divjakov mlin ob bistri Hotoveljščici! Janez in Štefan, kdo vaju danes še pozna?