Dočim še ukazuje tako, zagrme topovi z mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapojó zvonovi, in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca. »Nikar se ne čudi,« šepne mi profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, »nikar se ne čudi!