»Kaj bi se ga bal!« sem zamahnil z roko. »Na Šmarno goro grem vsako jutro še pred zajtrkom, Kum smo osvojili s sošolci po kosilu, Blegoš pa smo zavzeli nekega popoldneva namesto večerje.«
»No, Storžič je pa visok čez dva tisoč metrov in ga bomo imeli kar za vse tri obroke naenkrat...«