Smreka se je očitno globlje zavedala resnosti trenutka kot jaz sam, da bi moral že zdavnaj sedeti v šolski klopi in vleči s kredo po tablici, pa se je na lepem odločila in mi odpovedala gostoljubje.
Naenkrat je reklo - resk, resk! - in z vrhačem v rokah sem začel leteti kot ptica. To je bila drugače moja velika mladostna želja, a kaj, ko je imelo to letenje napako: letel nisem med vrhovi smrek, temveč sem padal naravnost proti tlom.