Oče so bili tako jezni, da bi verjetno res prišli kar pome na vrh smreke, če ne bi tedaj vmes posegla višja sila. Smreka se je očitno globlje zavedala resnosti trenutka kot jaz sam, da bi moral že zdavnaj sedeti v šolski klopi in vleči s kredo po tablici, pa se je na lepem odločila in mi odpovedala gostoljubje.
Naenkrat je reklo - resk, resk! - in z vrhačem v rokah sem začel leteti kot ptica.