To sem občutil že takoj ob prihodu na Dovje. Kljub dobremu mnenju o mojem predhodniku sem lahko že po prvih dneh ugotovil, da je v cerkvi malo svetlobe, ker ima premajhna okna, da je severni del tako vlažen, da se bo prej ko slej sam sesul, da sta stranska oltarja v zelo slabem stanju, da je župnišče takšno, se ga Bog usmili, da nimam niti štedilnika v kuhinji... pa kaj bi našteval! Na zunaj so bile Dovje prelepa planinska vas, pravi biser pod gorami, ki se je lesketal v sončnih avgustovskih jutrih kot nekaj najbolj idiličnega na svetu, ko pa sem si vse to začel ogledovati od blizu, sem lahko samo ugotovil: