Še tistega popoldneva sem spravil skupaj pravi sonet: »Pšenično klasje se zlati na polju, drhte in trepetajo v vetru bilke, zorijo polna zrna v vročem soncu, poletja vonj puhti iz žitne njive. Ujela se postovka je na nitko, pozorno gleda iz višav na polje, zbudila je iz spanja prepelico, še ped pedi je tja do žetve moje.