Ne da bi se menil, ali je ljuba starcu njegova druščina, je jedel tujec počasi in mežikal v soncu in čebelah, ki so mu neprestano obletavale široki klobuk zaradi znojnega vzdušja, ki je kipelo možu iz polti. »Čebele modrejčanske,« se je zasmejal čudno suho, »saj še jezne ne znajo več biti. Tako so oslabele, kakor vi, oče.