Dojenčkov jok je prebudil v njem občutje tistega bremena, ki ga je težilo: bolečino strašnega usmiljenja z vsemi nebogljenimi, z otroki, ki ne vedo, kaj je greh, z ženskami, ki topo doje in so lačne, z moškimi, ki bi jokali, pa kolnejo, celo z galjoti, ki nimajo svetega Duha. »Pod božjo mislijo smo,« se je trudil potolažiti se, pa je siloma verjel o Bogu: »Srca ne poznaš. Pa četudi ni res, da si vseh galjotov galjot.«