Mimo telesnega neugodja ga je huje mučila taka duševna bolest, občutje strašne osamelosti in praznote. Hotel je iz zemlje in sebe domisliti do dna, prodreti v smisel življenja, pa ni imel poti. Metal se je kakor človek, ki prave poti ne ve, zdaj na stezo v levo, zdaj v desno, hodil je v krogu, čutil, da ničesar vedeti ne more, ker nima, da bi s čim prijel na pravem koncu.