Končal je, odmolil in šel. Ko si je odel mašni plašč in se ozrl na razpelo, je zamrmral: »Nimis dixi ‒ prehudo sem rekel!« Res je rekel preveč in žal mu je bilo tudi še pozneje in še na smrtni postelji se je kesal, naj mu Bog odpusti tisto tedanjo ničemurnost, da je hotel upornikom pokazati, da se jih ne boji.