Tedaj je zazvonilo poldne. Morjak je nesel glasove zvonov od goriške strani, od Svete Ane nad Krombergom, iz Solkana in od Šent Mavra onstran Soče pod golim gruščem Valentinove gore. Prečudno se je zlilo to zvonjenje v eno samo pesem, ki je trepetala, glušela pa zopet šumela, kakor je že potegnil veter, in legala skoraj otipljivo nad sončno ravan, ki je gnala čudno zgodnje pomladno cvetje, kakršnega hribovci in gorjani doma niso bili vajeni.