Ko pa je bil voz pred mitnico, se je zdajci pokazal in zaklical: »Davek, davek, davek!« V takih trenutkih, ko je tako vstal v temnem okviru nizkih vrat, oblečen v nekake lisaste cunje, zrasel nesorazmerno in členkovito, sršeč z drobnimi očmi, je ta dacar vzbujal občutje, da je planil potuhnjen pajek iz špilje. Ta priimek so mu tudi ljudje res zdeli.