Pa jih je zopet in zopet moral gledati in je zopet in zopet povešal pogled pa se togo zamišljal sam vase, v svojo težko osamelost in bridko onemoglost. Uljnjak, ki je le deloma še rojil, pa stari čebelar, ki je le na pol še živel, sta bila tako izraz ene same strašne žalosti, ena sama bridkost v dveh likih. Prečudno sta ponazarjala zadnje dogodke v eni onih žalnih iger, ki so prav spričo svoje vsakdanjosti tako grozotne, da segajo v mozeg in sanje, pa jim človeško srce vendar niti pravega imena ne ve ...