Valentin Lapajne je sedel za mizo in prebiral grašico in ljulko iz žitnega kupa pred seboj, kolikor mu je še bilo moči in je še videl spričo zgoščujočega se mraku. Bil je koščen človek z značilnim licem skopega človeka z drobnimi, stisnjenimi ustnami in šilastim nosom. Zdaj pa zdaj je pomel z odrevenelimi prsti, da so pokali kakor suho dračje.