Da je bil prvi moj ded Tomaž, da je bil drugi moj oče Jurij, da sem tretji jaz in da je četrti moj sin Lovrenc pa še eden naše žlahte, tisti Janez Gradnikov s Čiginja, ki o njem ne vem, ali je še živ ali mrtev. Me prebere in zavpije, naj grem in le še podpihujem za punt kot stari ‚joger tolminske pravice’.« Glas je pošel starcu; ko se je nekoliko oddahnil, je povedal do konca: »Za petdeset laških novcev me je kaznoval pa mi naložil, da moram navoziti kamenja za polno apnenico.«