In temu se nisem pa nisem mogel privaditi, tistim očitajočim očem, ko so vzele slovo. Še iz grobov me gledajo, tuje, mrtve, hladne... otroci, otročnice, matere... sami taki, ki so bili nedolžni in bi bili po vsej pravici mogli živeti in morali, ker so bili brez krivde ali pa potrebni bolj drugim, kakor pa sebi... Ti si videl, kolikrat sem si zato v takem jalovem svojem usmiljenju predočil, kolika bi mi bila ena sama Tvojih velikih sreč, čudež namreč, ki bi se zgodil iz mene zdravega v nesrečno umirajoče telo.