Ta mrakota v megli in oblakih, ki jih je bila južna skuhala iz talne zemlje in snegov, je hujše slepila kakor noč. Prav toliko je odkrivala kraj, da je bil videti neznansko tuj in nov: jemala je pogled v prostor in globino. Vikar je vedel, da gre pot do dvesto korakov nad vodó, pa je vendar imel vsak trenutek zopet občutje, da bo kar v vodo zabrodil, ki rjuje narasla pod bregom in laja izza ovinkov.