Biló je v Tolminu za god svetega Valentina v letu petnajststošestinpetdesetem.
Stari spokornik ‘hlapec Gospodnji’ vikar Janez Potrebujež, je bil obsedel sam s težko knjigo na mizi, ki jo je že bila pogrnila za obed njegova domača ženska njemu in njega mlademu varovancu, hlapčiču devetih let, Boštjanu. Bil je ta negodni pobič sin potepene ženske in nevrednega očeta, ki je služil vikarju do pred kratkim za duhovnega pomočnika ali obhodnika, pa se pripravil s svojo samopašnostjo kot resnični presbyter rotundae conscientiae v prezgodnjo bolezen in bridko smrt.