nova beseda iz Slovenije

Ivan Pregelj: Plebanus Joannes, poved v sobesedilu:

Samo enkrat so se morda razvezale življenja in smeha žejne ustnice v poljub in radost, pa jih je takoj zavezalo življenje: ko je mati odstavila otroka, ko je oče prvikrat zaklel, ko je stara mati zapela svojo strašne žalosti polno pesem o romarju, ki so mu noge zrasle v živi kamen in oči iztekle od starosti ... Obhodnik, ki je zvonil, je morda ta čas čustvujoč živel mladostno bajnost in pravljičnost: v temni jezi na Judeža, ki je denar zaigral, v bridkosti zaradi biriške vlačuge, ki je Kristusa pod grmom odkrila galjotom, v strahotnosti treh grehov, ki ne bodo odpuščeni. Ko je domolil, je še vedno gnal vrv v rezkem merilu, ki ni soglašalo z besedami, ki jih je mrmral: »Sabbata pangit, funera plangit, fulgura frangit, dissipat ventos, pacat cruentos.1« Zvonil je z nekako čudno zanosnostjo in z občutjem velike, svete zadovoljnosti, da ga čuje nekako devetsto duš v Tolminu, Zatolminu, v Doljah, na Ravneh, na Ljubinju, na Prapetnem, v Zalazu in Žabčah.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA