I Cerkveni zvon sv. Urha pod Tolminom je jeknil ostro v žalostni somrak februarskega večera. Ubiti glas se je kakor opotekel v vetrove, ki so suvali od Kolovrata mimo Kozlovega roba, preko umazanih tolminskih hiš na žitnico čedajskega kapitlja na Dvoru, tam kjer se polje oži v skalnat kljun nad postrvi bogato Tolminko in soško Belo vodo. Mož, ki je zvonil, je bil duhovni, obhodnik1 tolminskega vikarja in v potrebi tudi njegov cerkovnik.