»Sanjam!« Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svojem lesenem naslonjaču in zaprl oči v prijetnem telesnem občutju mehke trudnosti. Nekaka sladka nemoč mu je hotela vezati še vedno duha; kri, ki se je pretakala po njem, ga je polnila s čudno mladostno razkošnostjo.