Potem je šel in je sam odprl v cerkev sv. Urha, sam zvonil, se sam oblekel, sam prižgal luči, sam pristopil, sam prenašal knjigo, molil in odgovarjal. In vse mu je bila ena sama zahvalna molitev za čudež, za Katrico, ki se je vrnila in je videla, videla, videla ... 1 sveta Ko pa se je vračal v Tolmin, je otipal tujčevo pisanje pri sebi, razgrnil svileno ruto in bral v znanih pismenih svoje lastno ime: »Vikarju Janezu Potrebuježu!« S tresočo se roko je razgrnil ovoj in bral.